Naj se sliši še tako nenavadno, a jaz sebe nimam za nekega uspešnega umetnika v tujini. Morda se tako zdi le na prvo žogo. V resnici se vsak dan borim z mlini na veter in resnično mi ni povsem jasno, kaj ta svet pričakuje od mene. V takem velemestu, kot je London, se lahko hitro izgubiš kot izdihan zrak v megli, po drugi strani pa lahko prepoznaš, da ti v primerjavi z malo Slovenijo, nudi veliko več priložnosti. Talent ni pogoj za postati uspešen kar čez noč, temveč je potrebno medsebojno prilagajanje, za kar se rabi čas. Merila za uspeh so lahko zelo različna. Meni je zanimivo že to, ko se sprehajam po večernih londonskih ulicah in videvam ogromno lisic. Mesto sicer ima svoje jedro z velikimi modernimi stolpnicami, a drugače je le ena velika široka vas, kjer so se lisice morale prilagoditi, zelo so plahe in srečanja z ljudmi se ogibajo, okrog hodijo le ponoči. Videvam pa tudi veverice, ki se nenehno sprehajajo po vrtu, prevohajo vse mogoče. Opazujem jih, kako si lastijo teritorij, ko plezajo po drevesu, ograji, ko v zemljo zakopljejo svoj »lešnik« ali izruvajo narciso, odnesejo celo rožo, da potem na varnem pojejo njeno čebulco. So pa tu tudi zelene papige iz Južne Amerike, ki jih je nekdo nekoč spustil na prostost in so se prilagodile na te vremenske razmere ter namnožile. Kadar priletijo mimo in se med seboj kregajo, se počutim kot v džungli. Potem so pa tu še galebi, ki so domačini, in redno preletavajo londonsko nebo s svojimi glasovi: »Au au au!...« Skratka, London je multikulturna prestolnica Evrope, še posebej v predelu, kjer živim, se najde ljudi vseh barv in kultur, a hkrati je zavezan k tradiciji, fasade njihovih hiš so tipično angleško ceglaste.

(simon)