Svetloba pregrizne pajčolan v očeh,

pogled je gladek kot kamenčki v potoku.

Vonji pohajkujejo po dobravi

in prebujajo mir nedelje.

V golih krošnjah sapa prisluškuje

brbotajočim sokovom.

V zraku je energija korakov,

ki gredo lahko na vse strani.

Omotična pikapolonica

brez kompasa drobenclja po šipi.

Pade.

Na zadnjo levo nogo

se ji nalepi majhna smet...

briše prašna tla.

Naredim si belo kavo.

Žličko vrtim po dnu,

da stopim sladkor -

v pričakovanju  požirkov,

se mi izpod prsnice izvije

neznana melodija.

Tvoji pogledi se nizajo v ogrlico.

nada pecavar