Okrogel obraz ti žari.

Skrivaš se med vejami in oblaki,

za hišami in zvoniki.

Nemo me zasleduješ.

Ustavim se na mostu.

Gledaš naravnost vame.

Strmim v oči, ki jih nimaš.

Čutim nemir utripajoče veke.

Zrineš se pod skorjo.

Najdeš skrivnosti, ki so meni skrite.

Listaš me kot odprto knjigo

po straneh sramu in krivde.

Po zmečkanih listih nedoživetega,

med na pol izbrisanimi hieroglifi.

Med strahovi, ki se v kotu igrajo slači - poker.

Ližeš podkožje, ki je utrujeno

in gladiš kosti,

ki se počasi sesedajo vase.

Postajam gladina Krke,

z rahlo nakrodranimi prameni,

ki plešejo levo – desno...

v ritmu bluesa.

nada pecavar