Pomahaš tam od daleč kot nekdaj.

Zdaj spet živiš, ne životariš več.

Spet tvojih pet minut, morda kaj več,

ko zate so postavili nov mlaj.

Puščaš me v prahu drobcev iz besed.

Že zate trgam sveže palm veje,

le ti si danes to kar nekaj šteje,

ostalo je le kaos in nered.

Poskušam razumeti spet vstajenje,

pomen nedelje cvetne, tvoj sprejem.

Ko klanjaš vzvišena se tem ljudem,

pozabiti nikar, je le življenje ...

V Rimu starem, uči nas zgodovina,,

je k stotniku in novem zmagovalcu

pristopil on, podoben šepetalcu

rekoč, le človek si, ne, nisi veličina!

Že jutri tvoje stihe svet pozabi.

Niti nagrobnika in zlatih črk ne bo.

Kar bo, bo znova list in ti in pero

in tista čudna sla, ki h pesmi vabi.

Brezinbor