jaz pred zaklenjenim rokopisom:
tisto kar je z bonaco ukrotilo valove
iščeš v peščeni neskončnosti
iščeš v senci druge strani izdiha
toda nihče te o ničemer ne poučuje

tisto kar vidiš ko se dvigneš
nad svoj obraz je le
prazačetno vprašanje: četudi si
na „resnični“ Zemlji
kje si pravzaprav  toda nihče ti
ničesar ne razlaga tisti pa ki to poskuša
hitro okamni na neberljivi strani
in postane čarovnik

skupaj z njim bi rad listal
globino zapenjenih valov
modrino na zimskih morjih
toda besede njegovega jezika
so le silnice skal vraščene
v lunin zaledeneli nasmeh

če bi želel slišati kakšnega od glasov
neslišnih tipk in brati iz
meridijanov srca in poslušati
iz abecede časa bi te tam
sidro pustilo nad globinami
v katerih bonaca kroti valove

nad katerimi se ta utrujeni potnik
v majhnem drobnem človeku - v tebi
nemočno sprašuje kam gredo
čete črnih brezobličnih silhuet
ki vstopajo vate kot fragmenti
nediferenciranega mozaika

on ki odklepa svoj rokopis:
tisto kar je z bonaco ukrotilo valovje
matrica je sistematičnosti zadev
toda ne išči je človek - ti ne slutiš
kaj risar v meni riše v višavah
zdaj ko jugo kopiči oblake
in jih blagohotno pušča
v mojih na stežaj odprtih oknih

Jure Drljepan (JUR)