Ko zjutraj vstanem, nisem prav lep,
kot mlade sem mačke, čisto še slep.
Diabetes je kriv, da sem vse slajši,
vseeno priznam, da imam se vse rajši.
Ne maram podnevi se dosti zgarat,
pomladi, ko čakam na regrat v salat.
Pomlad je res kurba, sem poln endorfinov,
prekleta prasica, kot drek vitaminov.
Nabritež je star in veja odmira,
le želja neznosna, se z leti krepi,
poganjam z nosu in ušes prav nemarno,
ko starca v mladca pomlad spremeni.
Kot Kekec bi Mojco, a tokrat s hojco,
oba pa položi že lahek prehlad,
se krzno ne sveti, več perje ne raste,
dolg jezik ostal je edini zaklad.

Perc