Pa vendar - ali lahko zaradi prepričanj izgubiš sočloveka? Je to človek? Ali so morda prepričanja tako nečloveška? So za slavo in nepozabljeno ime?

Je samopoveličevanje boter osamljenosti ali je to tuja zavist, morda uklanjanje udobnosti ali pa je le nerazumevanje?

Mnogo vprašanj, malo pravih odgovorov.

Opravka imam s človekom, ki je zapravil že dva stanovanja, pomoč socialne službe in je spet na cesti. Ker je zima, sem ga vzel k sebi, vendar sem zdržal natanko tri dni. V glavi ves čas premleva dogodke izpred dvajsetih let, patološko prepričan v svoj prav. Zaradi neskončnih samogovorov je sobivanje postalo nevzdržno in vrnil sem ga cesti. 

Torej, ni toliko pomembno ali gre za prepričanje, trpljenje za svojo resnico, gre bolj za to, da kdaj preprosto ni pomoči, ker na drugi strani ni več normalnega odziva.

Zdaj meni ostane to ali sem hinavec, ker hkrati govorim, oprosti, ljubim te, ampak prosim te odidi. 

Pozdrav z odprtega oddelka,

m

Velikokrat je dober namen in dobro dejanje zastonj. Ne moremo v glave drugih ljudi. Sami se morajo boriti s svojimi zajedalci, ki neredko zmagajo.

Kot bi gledal nekoga, ki umira, žal ti je, a ne moreš več ničesar narediti. Boli, a usoda dela svoje - ali pa le napačne odločitve.

Večkrat, ko grem iz nočne izmene, vidim ljudi, ki spijo po klopeh ali na spodnji polici stojnic na tržnici. Boli me srce, a vem, da jim ne morem pomagati. Sem pa ob tem bolj zavedajoča svoje strehe nad glavo in odeje, s katero se pokrijem. Nima je vsak. Zakaj? Mnogi zato, ker se ne morejo iztrgati iz svojih  težav, od svojih prepričanj, iz svoje apatije ... Zato sem še bolj hvležna za vse, kar mi je dano. 

Poizkusil si. Kar je redko. Kar pove, da si dober človek in nikakor ne hinavec.

Hvala, Irena.

Lp, m

Čestitke k pesmi, ki se mi je (ko še nisem brala komentarjev) zazdela kot prilika o sleherniku ...

lp, Ana

Hvala, Ana, vse dobro.

Lp, m