Prah se polega. Jutro se rojeva.
Noč je poskrila utrujene poete.
Še tiste zadnje, v soju lune ujete,
komaj še njihov slednji stih odmeva.
Vse je tako kot vedno je bilo.
Preprosta misel polna je resnice
in v mojem gozdu zdaj spet slišim ptice
in spet je travnik tam, meglica in drevo.
Prelepa slika, nežna iluzija ...
Je akvarel, ki skoraj daje vtis,
da neresničen je njegov odtis?
Morda duha le spretna rezbarija?
Z resničnostjo je komaj primerljivo
pa vendar del sem tam na robu slike,
komaj mi dano je, da te oblike
vsrkavam vase skoraj poželjivo.
Pobožno moja dlan drsi po steklu.
Tam onkraj vsega spet neponovljiv
umetnik s čopičem, njegov motiv ...
In tista moč, ki kuje tudi v jeklu.
Perfektno! Bravo maestro!
LpM
Maki, hvala! Saj veš, Šepetalec na delu ...
Lep dan ti želiva, oba!
B in Š :-)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!