Brez potrebnega mi znanja,
težka pota so oranja.
Z vnemo pišem prve rime,
da se moja pesem prime.


Kaj je tisto sporočilo,
ki ga iščem v tuji glosi?
Da se pesem sliši milo!
Da neumnosti ne trosi!
Tako prvo je pravilo.
Plehko šaro vsak odklanja.
Noče knjige v roke vzeti,
ki mu ne pusti da sanja.
Men' začne v možganih vreti,
brez potrebnega mi znanja.

Kaj bi kmet brez svoj'ga pluga,
kaj brez konja in voza,
ko pojavi se odjuga,
srečen k njivi se poda.
Mim' grede pobere druga,
ki je mojster od pisanja.
Najprej ga pod rebra dregne,
da razbremeni ga sranja,
pa še šnopček ven potegne.
Težka pota so oranja!

Ker ponoči mi ni spati,
gruntam, vrtam v svoji glavi.
Mar mi luna spanec krati?
Potlej mi le pamet pravi:
Daj no, treba je pisati!
Če me želja taka prime
vem, je treba potrpeti,
da ne zebe me sred zime,
toplo jopo si nadeti.
Z vnemo pišem prve rime!

In že sejem svoje seme.
Mečem po papirju črke,
čisto rdeča sem od vneme
zdi se, kot bi imela brke.
Ker prihaja čas za šeme.
In  prihaja čas za rime,
pri Prešernu sred' Ljubljane,
recitatorji sred zime,
brali bodo verze ubrane.
Da se moja pesem prime.

triglav