Mama, mama, glej ta hecen stric!

In zakaj ne hodiva več  vštric?

Glej ga, kako padel na kolena!

Vidim, v očeh tvojih raste stena!

Brez očal je nastavljal ogledala,

vedno ga ta  drža drago je stala.

Bil je umetnik - zvest resnici v sebi,

ni poznal : bolje bi bilo, da ne bi.

Skakal je po robu, rad je padal čez,

slačil je preroke zlaganih nebes,

lene prisklednike, zvite tatice...

On nikoli  ne bi ustrelil ptice.

Ta stas,  že veš, ne bo nikoli več vstal.

Ta glas, to vem,  v pesmih bo še vedno žgal.

Ritem, ironija – puščica zadene.

Mojster atmosfere v polju sive mrene.

nada pecavar