Nočijo tihe se dobrave,
ne moti jih hrub neonskih luči,
plesa, hrupa, tukaj ni,
moja duša spokojna tiho spi.
Misel se poglablja kot ostra sablja,
da me v srcu zaboli,
je to mogoče, le grozno sanja,
kaj v prihodnosti se lahko zgodi.
Za zdaj še vodica me objema hladna,
duša še ve, kam se lahko na sprehod napoti.
še srećam sprehajalko, ki isto misli,
dober dan, res lep je dan.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marsko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!