Še vedno zatrpeče moj pogled.

Tam tiste dimenzije so neba,

kjer pot, ki vodi te do tja

neznana je. Sem mar nared?

Razgrinjam zemljevide. Še veljajo?

V nahrbtniku je kompas, gps,

napotki znancev, tudi ti so vmes ...

Verjamem naj, da res poti poznajo?

Je moja pot stezica skoz lagodje?

Udobna, s piko belo, krog rdeči?

Je varna tudi tam, kjer most viseči

je komaj le še brv, bedno ogrodje?

Zakaj tja gor nas vabi Kaliopa?

Tu sem, tu sem, skrivnostno šepeta.

Korak do mene največ, morda dva,

sestavi zame verz, ki te oropa

miru, spokojnosti in nočnih ur.

Parnas je nizek a dovolj visok,

 s temenom da zadeva ob obok,

prepoln pasti, zveriženih struktur.

Ko boš na vrhu, pritajeno šepeta,

tam vedi, da prostora ni za dva.

Poti zdaj vse, prav vse, res brez izjeme,

navzdol le vodijo čez strme stene.

Brezinbor