Bil je, kako naj rečem, razred zase.

Neopazen skoraj, tih, res, neupadljiv.

Če pretiraval bi, bolj mrtev kakor živ,

zamišljen vedno, skratka, zaprt vase.

A zdelo se mi je, da za fasado

prebiva nekdo drug, nam nepoznan.

Nekdo, ki vedel že takrat je, da le sam

krojil si pot bo in življenje mlado.

Šušljalo se je, da rad pesmi piše,

a objavil ni ničesar za na ogled.

Spet drugi rekli so, da izjemno riše.

Umetnik brez primere, drugim zgled?

Dekleta v tisti dobi so cvetela.

Vonjave bezga, vrtnic in narcis.

Kako napravit nanje dober vtis,

da bi v objem se nam katera ujela?

A on nas zviška le je opazoval.

Ne rečem, da mu ni srce vzdrhtelo,

a nikdar, vsaj da vedel bi, ni vnelo.

Je skrival, le pokazati ni znal?

Še srečam ga, tu in tam. Njegov pogled

ujame z mojim se, molče pokima,

odločno stopi mimo, časa nima,

da podelila bi trenutek in svoj svet.

V senceh že slana mu pokriva lase,

skrivnost še biva v njem kakor takrat

in spomni me na tiste stare čase,

ko svet je bil ves nov, umit in mlad.

Pridem domov, že dan v večer se staplja.

Za hip prav kratek ozrem se v zrcalo.

Pretrese me. Mar nisem mu vsaj malo

podoben kot je kaplji kaplja?

Brezinbor