Preganja me že desetletja. Lili.

Še iz časov črnobelih je bila

a mi smo videli jo vedno v svili,

vso že v four kay, razgaljeno do dna.

Bila je carica, soseske hit,

prelestno lepa, nežno zapeljiva

in spraševali smo se, kaj le skriva

to krilce kratko in životec ulit?

Bila je črnolasa dolgolaska, diva,

a včasih dolgo kito si je spletla

in spet nam v burne misli je ugnetla

vse tisto, kar v deških glavah biva.

Zavese je odstirala s pogledom.

Samo, da nekdo šepnil je, da gre.

Zamudil šolo bi, življenje, vse,

ko glave polnila nam je z neredom.

Njen oče tog je bil stari brkač.

Po ulici bolj plaval je kot hodil,

na vrvici terier je njega vodil

in bil je, če prav spomnim se, krojač.

Ukrojil je, uh, na veselje nas,

a tega revež sam se ni zavedal,

prelepo hčer, ki bi jo vsakdo gledal.

O nje lepoti se je širil glas.

Bilo ni praznika, silvestrovanja,

da vsem in vsakomur se je zazdelo,

da čas je zdavnaj, da si to čebelo

ujame v panj za dolga praznovanja.

Bili smo stari petnajst, šestnajst let

in ona komaj kako leto manj,

dovolj, da naše glave polne sanj

je netila nam dan na dan in spet.

 Sprehajali smo z njo se z roko v roki,

objemali tesno jo in drhteli

in bolj in bolj zato smo si želeli,

da sreče ne presahnejo potoki.

V vrtove rajske nas je, ah, vodila,

na klopcah tam izrezljano nje ime,

spleteno v srcih, inicialki dve,

le ena L a druga - brez pravila ...

Še zadnji del, recimo mu, poglavje ...

Le kje je zdaj? Verjetno sivolaska.

Životec njen? Ne, ne bi komentiral.

Zakaj sem sploh preteklosti odstiral,

ker vse je pravzaprav brez haska?

Brezinbor