Sva ti in jaz, povsem neznana.

Kot drobca sva v mozaiku.

Kjer rob je z robom vedno v stiku

sva del podobe, del vsakdana.

V vitražu živih barv sva ujeta.

Ko žarek jutra se dotika,

drugačna najina je slika,

spet druga, ko večer prepleta

si tanka in poslednja kopja.

Ko svetlo v bledo se pretvarja

in mozaik več ne ustvarja

skoz drobce prepletena snopja

razgretih fantazij navdihov.

Takrat je čas. Tja v red menihov

se skrivoma in pritajeno

poskrijeva, da izgubljeno

se z jutrom spet kot stara slika

izzrcali v drobcih mozaika.

Brezinbor