Akvarij poln ljudi,
vsakemu nekam se mudi.
Moja duša na sredini tam stoji.
Steklene stene se premikajo proti meni,
vedno manj je zraka,
vedno težje diham.
Ljudje pa hodijo mimo in
prezirajo mojo poklapano dušo.
Le ščit zavese tvojega glasu
me brani pred steklom,
ki se polagoma bliža pod pritiskom
vstopajočega časa.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: JeraTroha
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!