V soncu zadišijo
mrtva še drevesa.
Maje se visoko
stara ta cipresa.

Duše v sebi nosi,
skriva jih, ne kaže...
mnogi mislijo - saj
stare so to vraže.

Nežne se meglice,
v noči, ko vsi spijo,
iščejo pozabe,
v plesu prebudijo.

V čipko, dih tišine,
pojejo brez zvoka.
Temo pije zora,
ni več vonja loka.

Suša je, povodenj,
trenja so in vrenja.
Kaže se, izmika,
sveti gral življenja.

nada pecavar