Kaj bil bi pesnik brez

emocije? Ko riba na

suhem. Prazno morje.

Neodkrito temno nebo

in brez zvezd vesolje.

Emocija glasna in tiha.

V njej tista duša velika.

Tam srce utripa. Vse

kot morje globoko in

tisto nekaj z roko v roko.

Pesniška duša življenje

posluša. V spominih

skozi puščave. Sahare.

V njej z vodo oaze.

Trdi kokos, palme in

cvetoče rajske trave.

V megli te duše velike

se prikazujejo stari filmi

in nove slike. Črno bele,

barvne. V vsakem pogledu

kolekcije nežne, naravne.

Kje ste mi danes?

Emocije drage. Kdo jih

ukrade? Ostale so sredi

puščave. Kje so danes?

Da najdem oaze in

razbijem kokos v senci

stare palme. Govorim

z dušo tisto. Mojim

očem skrito. Da rišem

novo pisano sliko. 

Mogoče tisto najdem.

Ribo v sladkem morju.

In kaj risal na platnu bi

pesnik v svojem vesolju.

(Hvala ekran in njegova stran.) 

Blanka Drnovšek