Poje potok, vse že spi,
mrč razreže žarek lune
in gladina zamiži,
rahel vetrič v listje sune.
So lopute zanj stopnice,
v noč zastoka stari mlin,
skrivajo ga z vod meglice,
leze v vrh sosedov sin.
V drugi strugi voda teče,
ki čez dan vrti kolo,
ta zvečer mokroto sleče,
kot iz solz se da oko.
Nič ne vidi in ne čuje,
hitro v vrh povzpenja se,
ve kje ljuba mu domuje,
kje mu spet drhte odpre.
Tam pod polkno les popraska,
da prikliče dragi lik,
mrak zavetje je in maska,
priduši s podnožja klik.
V kito si lase poveže,
pled ogrne, k lini gre,
skoznjo skoraj že doseže
ljube, žuljave roke,
ko zasliši žubor čuden,
pod žrdjo zaklokota,
mlin nenadoma je buden,
svata vleče vse do dna.
Skloni se za njim globoko,
v prazno stegne zdaj dlani,
val preplavi mu še roko,
z rake beli pled visi.
Bravo, Irena! Čestitke h "krožni" v ritmu in z motiviko kot se za balado spodobi!
p.s.: vem, da gre za škratke, zato opažanja in predloge vzemi, prosim, kot dobronamerno opažanje bralke, ki ceni tvoj izjemno dober pesniški izraz:
- v 4. kitici si v 2.verzu izpustila besedico on: /ko povzpenja on se k njej/;
- za pled pa mislim, da je plet;
Lepo nedeljo ti želim,
Breda
Hvala dragi Svit.
Poslano:
30. 01. 2022 ob 14:57
Spremenjeno:
30. 01. 2022 ob 18:48
Hvala, draga Breda, sem popravila - ko povzpenja se k njej - k - nosi preveč teže brez besedice on, ki pa se ponovi, kar ni dobrodošlo, saj se ponavlja že pled ali plet, kar mi ni ravno všeč. Morda najdem še kakšno rešitev. Tudi za roke in roka.
Hvaležna sem za tvoje opombe, saj mislim, da je zadnje čase na portalu tega vse premalo, nekako si ne upamo opozarjati ali predlagati, da ne bi užalili avtorja, a bi bilo prav, saj se s tem učimo, nadgradimo in postajamo boljši izrekovalci poezije oz. postane poezija kvalitetnejša.
Objem zate
pi
Všeč mi je to vzdušje in baladno dogajanje, morda je res prevečkrat njej (ne le v nadomeščanju nje / ženske), po moje boš sama našla izboljšave, izognila bi se tudi krajšanju oz. postavljanju apostrofov,
lp, Ana
Hvala, Ana.
Morda je takole bolje?
Poje potok, vse že spi,
mrak razreže žarek lune
in gladina zamiži,
rahel vetrič v listje sune.
So lopute zanj stopnice,
v noč zastoka stari mlin,
skrivajo ga z vod meglice,
leze v vrh sosedov sin.
V drugi strugi voda teče,
ki čez dan vrti kolo,
ta zvečer mokroto sleče,
kot iz solz se da oko.
Nič ne vidi in ne čuje,
hitro v vrh povzpenja se,
ve kje ljuba mu domuje,
kje mu spet drhte odpre.
Tam pod polkno les popraska,
da prikliče dragi lik,
mrak zavetje je in maska,
priduši s podnožja klik.
V kito si lase poveže,
pled ogrne, k lini gre,
skoznjo skoraj že doseže
ljube, žuljave roke,
ko zasliši žubor čuden,
pod žrdjo zaklokota,
mlin nenadoma je buden,
svata vleče vse do dna.
Skloni se za njim globoko,
v prazno stegne zdaj dlani,
val preplavi mu še roko,
z rake beli pled visi.
Življenje in smrt si podajata roke!
Ljubezen pa nekje vmes se klati!
Lp, Drago
Dobro rečeno, Drago. Vse sorte ljubezni. Pa nekaj, kar ni ljubezen, bolj sebičnost, strah pred samoto, pa take reči.
Hvala
lp
Irena, sem vedla, da boš našla ... super je, le še vejica:
ve, kje ljuba mu domuje,
Lp, Ana
Poslano:
07. 02. 2022 ob 16:11
Spremenjeno:
07. 02. 2022 ob 20:41
pa je še vejica, da ne bo kdo obešen :)
Najlepša hvala, Ana.
lp
pi
Čestitke,
lp, Ana
Z vsem spoštovanjem, draga Ana, ali boš morda dala popravljeno verzijo v objavo? Jaz ne morem.
Hvala
O, oprosti, odklepam, kar spremeni,
lp, Ana
Hvala. Zamenjala sem še besedo mrak v prvi kitici, da se ne ponavlja.
lp
pi
Zdaj pa res čestitke ;)
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!