Zate bi

pešačil vse do lune,

ukrotil harfe strune,

prepeval oceanu,

jahal na črnem vranu

skozi srebrne žarke

do majhne, zlate barke,

veš, zate bi.

Zate bi

priredil ples metuljev,

zbral mavrico draguljev,

nebo obarval rdeče,

dal zadnji drobec sreče,

opustil greh za grehom,

življenje dal z nasmehom,

veš, zate bi.

Zate bi

ustvaril svet dvojine,

kjer najin čas ne mine

in vrtnic cvet ne gine,

s prekrasnimi slapovi

in nežnimi vetrovi,

z nočnimi kresovi,

veš, zate bi.

Zate bi

prižgal še eno sonce,

ki sije na vse konce,

prežene misli črne,

v svet nasmehe vrne,

ljubezen v strta srca,

naj kot dojenček brca.

Veš, zate bi.

Matjaž Lutarič - Lyuto