Prihajamo spet v jutro položeni.

Komaj luči še vidim, bledi ščip,

utrinek bisern kot svež utrip

in spet smo tu na novo porojeni.

Begotne misli razviharja dan,

pojema moč razsanjane noči

in misel, verz kot droben plamen tli,

da razplamti se v šopek z zublji obdan.

Brezčasno je kraljestvo, brez pregrad.

Ni oken ozkih, vrat in ne hodnikov,

ni spon, verig, ukazov, ni sodnikov,

le en sam skrit in upravljičen grad.

Že pluje misel v meglicah tkana,

včrniljajo se zgodbe nerojene,

morda prezgodaj a že prebujene

kot pesem za nikogar, vendar brana.

Prihajamo iz svojih gnezd spletenih

in dan še eden predse se razgrne.

Tako kot včerajšnji, nam več ne vrne

balad pozabljenih in izgubljenih.

Brezinbor