Po svetu sprehaja se stara devica;
V resnici že zdavnaj nič več ni devica,
Stokrat posiljena, v prah poteptana,
Zdaj le pretvarja se še, da je dama,
Da je resnici, poštenosti vdana …

Bile so nekoč njene modre oči
Sončne in svetle in sveže in zdrave;
Krivic so preveč videle te oči;
Postale so žalostne, sive in rjave
In črne in slepe te mile oči.

In črna slepota jih je zatemnila
In tavala je še po svetu, zdaj slepa,
Sprevržena, kruta, že zdavnaj ne lepa,
Nič več da bi tuje krivice tešila,
Le sama da kakšno bi še naredila.

Odtlej je kot cipa: denar jo kupuje,
Resnica, morala in vest so ji tuje;
Ne vidi, a sliši samo to, kar hoče;
Srce je vkovala v kamnite obroče;
Za greh ji ni mar in pravil ne spoštuje.

Sprehaja po svetu se stara devica;
Smrdljiv plašč ima in nagubana lica –
Od vseh izkoriščana duša nezvesta,
Kot da je samemu vragu nevesta
In bogu v posmeh, da se kliče – Pravica.

Aleksandra Kocmut - Kerstin