Na nivoju neba samega. 

Imam svojega norega

partnerja. Starega

grobega rokerja in po

srcu nežnega moškega.

Zdaj v zvezdah lahko si

malo nor in v grehu.

A ostale bodo besede

nore in grešne v

vsakem novem poetu.

Tvoj verz vedno lep

in preprost. V objemu,

poljubu sije najin most.

Tam za nič na svetu se

ne ve. Drago jutro nikoli

ne zbudi me. Samo poljubi,

objemi me. Vedno moje

srce objemajo tvoje

preproste ljubezenske

rime.

Enkrat se je zgodilo.

Ko z nebom najino morje

je utonilo. In napisal si

zadnjo rimo. Vanjo sem

verjela. O zvezdah

sanjariti smela.

V mojih mislih in na

nebu zvezde. Zdaj pišejo

večne verze. In na

brezkraj neba. Potujem

tja. Enkrat jaz bom

prišla. V ozračje rim.

A v ozračju rim.

Govori moški glas

in moj spomin.

Na nebu v verzih zvezde

svetijo in govori se.

Da samo tam gor nekje.

Res nikoli ni vse.

(V senci spominov in v spomin R. D.) 

Blanka Drnovšek