Kot sem že zadnjič omenila, bi bilo treba kakšno tvojo pesem v rimani formi postaviti v delavnico, da bi tam videla, kako spraviti pesem v pravo metrično formo. 

Danes sem kar tu v komentarju vnesla popravke. Če boš pozorna, boš opazila, da se mora vsak verz v tej pesmi začeti s poudarjenim zlogom. Po tem principu metrika kar sama steče.

Iz oblakov luna gleda

vsa zamišljena in bleda;

jo objamejo meglice

in svet polije temno lice. 

V temi se  prav vse premika

 In z realnostjo ni stika

um se mi počasi umika

čuti se blaznost  se dotika. 

Kar naenkrat vse izgine

Vdiha ni, kot da premine. 

Dih izdih; dih izdih;

vedno krajši je predih. 

Vidi se oči svetleče

Ropota srce goreče,

noge v štartu za pobeg! 

Kam? Mar  v črno sivi sneg?

Krik odmeva po prostoru, 

kot bi bil v mogočnem dvoru,

kjer kraljuje  gozda strah -

sapo vzame mi na mah ...

Trese se prav vse na meni,

upi vsi so zapuščeni,

čutim, ko prihaja bliže

ko glasno z zobmi zastriže. 

Vidim nič ... nosu ne tal,

 a sem v temo se pognal. 

Kremplji veje  tam pred mano

Glasen zvok stopinj za mano.

Za trenutek luna sije,

 sneg z okolice umije. 

Vidim  - v sobi ni prav nič!

Mar lovil me je hudič?

Prej: 

(Iz oblakov luna gleda

zamišljena in bleda

jo objamejo meglice

in svet polije temno lice. 

V temi se vse premika

z realnostjo ni stika

um se mi počasi umika

čuti se blaznost dotika. 

Kar na enkrat vse izgine

čut vdiha mi premine. 

Dih izdih; dih izdih;

vedno krajši je predih. 

Se vidiji oči svetleče

srce razbija mi goreče

noge napno se za pobeg! 

A kam? Vse je črno sivi sneg! 

Moj krik odmeva po prostoru, 

kot bi bil v mogočnem dvoru

kjer kraljuje strah gozda

misel nanj dihat mi ne da... 

Trese se vse na meni

upi vsi so zapuščeni

čutim ko prihaja bliže

ko glasno z zobmi za striže. 

Čeprav ne vidim nosu ne tal

sem v temo se pognal. 

Vidim vej kremplje pred mano

stopinje težke tam za mano. 

Za trenutek luna sije 

okolico snega umije. 

Vidim da v sobi ni prav nič. 

Morda lovil me je hudič)

Lep, lidija