Lepota nam vsa poznana

ne prihaja iz ekrana!

Marsikomu težko doumeti

zanjo ne smeš u hiš' sedeti.

Smo si od nekdaj izmišljevali

nekaj lepše napram naravi.

Se še vedno nismo vdali

se tako sam čas zapravi.

Prosim vas božanstva

dajte črk mi poslanstva.

Čudo lepo  si

moja ljubezen čista

s tabo življenje se slavi

vsaka rosa, kot zvezda bistra.

Vate lahko samo strmim

ko boža veter me

iz vrha planin.

Saj mislim nate le

ko mešam se  v  te stihe

verjemi ni je slike tako bistre

kot pogled Zeusove glihe

od Mure tja do Istre.

Tu živimo mi,

mi ki te častimo,

strast premočno gori

tujih rok tu ne odobrimo.

Kot velik triglav v bran

stoletja mi stojimo

le tebi predan!

Valovi

Prav na krovi

Stoječ vas štejem

Evforično vam smejem

Ste mirni al pa     deroči

Kot rečeno v             Soči

Dan brez ni                  lep

Vaš ta je                        ep

Zibajoča

Nihajoča

Čutim v osami

To Barko pod nogami

Kako roti me naj ne plujem

Slabo si usodo           kujem

Ko bežim od                    Žive

Od rodne                           'ive 

Prot smrti                              in

Trugin klin

V daljavi poje glas Herkula:

,,Je slovenska ladja že odplula,

na njej zadnji njen heroj

poslavlja se v sam pokoj''.

Smejo bogovi se neznani

Slovenci niste dosti predani,

niti zemlji niti brati;

se vas da sam v smrt poslati!

A heroj ni šel v prostranstvo

da bi živel za izgnanstvo:

,,Šel sem, da bi našel svet,

ki je lepši kot naš cvet''.

Kričeč se dere v globine

Bogovom  pa do smeha mine.

,,Nihče ne žanje take slave!

Ni Olimpu primerjave!

Naj te trešči strela,

da bo želja pogorela!

Naj te zalijejo valovi,

vpričo Atenski sovi!

Boš umrl pred Helado!

Uničili ti bomo dušo mlado!''.

Iz neba se vsujejo plameni;

zagori slovenska barka.

Ko heroj že skoraj kleni,

pod valovi ni več ostanka.

V globino ga potegno vrtine,

še zadnjič sapo pihne.

Vsakemu življenje mine,

Dovolj da se tujcu samo kihne!

Zatemne oči heroja

  najdoč si pokoja.

      Pa ga za roko

            Prime

           ,,Sine''

   Reče mu globoko

Pred herojem stvor

Znan, zelen kot bor

     Se mu Prešerno

         Nasmeje

             Greje

beseda moža ga mirno

,,Misliš da smo se mi borili,

da te bomo tu pustili?

Slavna srca nam gorijo

čeprav drugi jih kalijo!''

To reče in pojavi

v morski se goščavi

Heroji naši pravi

živeči v blodnjavi.

Cankar, Miško,  Vodnik,

Aškerčev Brodnik

Črtomir krvavi

KRPAN TAPRAVI

Pleče kot mostovi

Ukazi Majstrovi

Matija kmečki

Matjaž spod Peški

Pojavi se obrazov mnogo,

ki srce so zanjo dali,

za lepoto, mir in srečo

ki le v domovini je ta'pravi.

Mož iz vode mu nakaže,

da na njih se hit' pozabi;

Da se nekdo kaj zlaže

In ostanejo v blodnjavi.

,,A mi stojimo tu,

da ko tujci zameglijo,

ko je srce tvoje v snu,

k'se nov heroji naredijo;

pokažemo ti pot dumu.''

,,Slavimo to kar imamo

le to lahko predano.

Od nas odideš reven!

Vedoč da si okleven!

Enkrat ko boš tu z nami,

ne se bat bit v osami.

Iskreno živi v naravi!

Jaz raje sem Slovenec pravi''

,,A res?'' ,,Ja, tega ne pozabi!''

Bica Dori