Srečala sva se v tuji deželi in si zaželela dobrodošlico.

Srce se je vzradostilo in napolnilo z upanjem.

V očeh je zasijala iskrenost poznavanja brazgotin.

Premagal sem dolgo pot, ki se je naenkrat zazdela kratka.

Tok življenja je prebudil bolečino, ki se je skrivala v telesu.

Pot brez bolečin je le beseda, zapisana v slovarju sanj.

Hodim samo naprej, pomote in presenečenja niso ovira.

Koraki nazaj so pozabljeni in niso vzeli sanj o cilju.

Tečem po desni in rani me bodica na ograji.

Pospešim na levem robu in naletim na zaprto pot.

Raziskujem peščeno zemljo, da se izognem vidnim praskam.

Čas mi da misliti, da se ne ujamem v mrežo povratka.

Sanjam, da hoja, hitra ali počasna, deluje kot zdravilo za moje rane.

Povzpneva se na vrh golega hriba.

Bojim se neskončne praznine in bolečih ran.

Sledijo mi koraki enake poti in jeklene volje.

Zdravilo ne učinkuje, premalo je časa.

Vandalizem nad našimi domovi ustvarja nemir v najinih srcih.

Mir je fraza orožarjev, ki stoletja kopljejo grobove nedolžnih.

Njihove lovke segajo po Marsu, le kdo jih bo ustavil?

Sijaj zemlje naj krasijo cvetlice in svobodni metulji.

fawzi