Ujet v tišino liričnih besed,

še nerojenih, v vrsti čakajočih,

ledeno mrzlih in ledeno vročih,

postavljam jutro iz noči v nek red.

Dve uri, najmanj, merita mi dih

s kapljanjem časa v čašo skoraj polno.

Razmišljanje o vsem kar je je bolno,

če ga zavijem in serviram v stih.

Kdo bere stihe in kdo jih sploh čuje?

Kdo vpraša se od kod so, kje doma?

Jih ta, ki piše jih, sploh ve, sploh zna

povedati drugače to kar snuje?

Ta rani čas, ko dan še ni metulj,

ko komaj slišno iz noči se plazi,

ko motni liki niso še obrazi

je čas priveza, čoln še ni odplul.

Krmar v meni komaj je mornar,

ki na pomolu dneva luč upija

in nočna morska vila le iluzija ...

Pa kaj vse drugo je čolnarju mar?

Razpeti jadra? Ob tej rani uri?

Ujeti vanje sunke tramontane?

Verjeti, da za tabo nekaj ostane?

Z zvonika se smehlja le sveti Jurij.

Brezinbor