Preplašeno je priletela,

se tresla in ihtela,

da je v strahu skoraj

glavo izgubila,

ko "norca s kitaro"

za vogalom je opazila.

Videl sem,

da se boji

nekih spačenih stvari,

potlej sem šel z njo domov,

jo uspaval in odšel.

Drugi dan spet zgodba ista,

spet s kitaro spaka tista,

sam sem se že mal’ smejal,

jo objel in odpeljal.

Je minilo nekaj dni,

njo še vedno on straši,

on, ta norec s kitaro,

ona skrita za omaro.

Tuhtal sem,

le kaj je z njo,

s to cmeravo jokico,

ki se vsak moment boji

dedca, ki kitaro v rok’ drži.

Čakal sem še 7 dni,

osmi dan pa rekel si:

Hitro grem ga poiskat,

mal’ pobarat, pokramljat.

Res,

za voglom vidim ga,

tega čudnega moža,

čuden, a povsem normalen,

s kitaro......genijalen.

Nisem ga nič spraševal,

glasno sem se z njim smejal,

on se režal je za stavo,

da bi šla skup’ na predstavo.

Nisva se nič več smejala,

tiho šla, malo kramljala,

v kino šla sva na predstavo,

da me butnilo je v glavo.

Bil je film,

groze poln,

poln nasilja,

malo spoln,

skril sem se kar za omaro,

on pa s čipsom je do

konca gledal film

NOREC S KITARO.

Angel