Prišel je mladi mož s soncem v roki,
na konju iz obljub, ki sam jim je verjel;
v rokah nosil je košaro cvetja,
mandljeve oči iskale so ugodje.
Kako lepo je ženski potoniti v iluzijo,
v kupe cvetja, smeha in obljub!
A sčasoma zagleda cvetje čisto blizu
in vidi, da so le umetne rože.
Zaprašene so! Odvreči jih je treba!
Ne nositi spet in spet umetnih!
Dvoje src naj skupaj plete živo cvetje!
Emil Cioran globoko premišljuje, piše:
"Sinovi vse preveč so le zrcala mater,
ki nevede zastrupljajo sinove z medom."
Nada, lepa je tvoja živa roža ...
Tudi prave znajo biti nevarne
polne bodik
Lv
Tanja
Se strinjam, Tanja!
Hotela pa sem izraziti misel, da človek sploh ne ve, da živi neko "umetno življenje", ker je prežet z doktrino svojih staršev in ne najde samega sebe. Velikokrat prav moški ostajajov tej "lupini" in živijo s svojo izvoljenko na nek odtujen način, namesto, da bi se poglobili v mlado žensko, s katero ustvarjajo nov dom ... In v tem novem življenju se krešejo mnenja, so bodice, so sladkosti ... A to je živo, novo ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!