Kot kovance v fontano mečem pesem za pesmijo na papir in nato napišem še eno pesem, ko moj zvonec že trdno spi in ročaj vrat je povsem hladen, iz odprtega okna pa sploh ni več zvoka in jaz še pišem. Pišem.

Ura se bliža jutru in svetloba počasi odpira oči. Jaz pišem.
Nocoj bo kmalu mimo, ko se povesi glava od utrujenosti in črnilo se razlije po tleh od predolge strpnosti in moje srce kriči od nezmožnosti dajanja.
Jaz pišem.

Vendar s soncem nobena beseda ne prihaja več, noben verz, nikakršen znak, fraza, šala, izpoved, iskrenost. Nič.  
Pišem? Ali samo čakam, počnem nekaj, pod pretvezo, da imam pomen... me piše pesem?
Sem jaz vino, smrt in križ pesmi?

Se bojim izgubiti to pesem?
Ne.
Se bojim izgubiti sebe?
Vedno.

Toliko dajem, da ko nimam več kaj dati, sem pripravljen ukrasti, da bi lahko dal.
Tako globoko v grlu ugajanja, da nisem več, ampak smo.

Lahko noč Pesem.si

Začrtan