Na robu mesta,

na robu prepada

je stala tovarna,

na robu,

ob meji.

Na robu za žive,

na robu za Živo,

ki teče v tovarno,

ki gleda iskrivo.

Ime ji je Živa

bilo je nekoč,

ko Živa garala je

podnev’ in ponoč’.

Baje je imela

6 žuljev v dlaneh,

vsem svojim trpinom

bila je kot greh.

Ni prišla na kavo,

ni prišla na ples,

ob skromnih sobotah

je butala z glavo.

V glavi rjavi

nosila je 3

besede hinavske,

da vse jo boli.

Drvela,

brzela je tja,

kjer je rob,

na robu, do mesta,

v tovarno,

kjer dela.

Kjer delala je Živa

za žulje krvave,

za smeh in za greh,

za obljube sanjave.

Na robu prepada

še danes stoji

nek kamen,

kjer lučke so 3.

Ta kamen

tovarna,

je z žico obdana,

v žici pa plamen,

tovarniški kamen.

Je Živa bila,

ko enkrat je rekla,

da pojde čez mejo,

tja hitro je stekla.

Brzela,

vesela,

sanjava,

jokava

je tja, v tovarno

na robu prepada,

kjer danes je ni,

a v srcih še ž’vi.

Se Žive spominjamo,

ko gledamo tja,

v žulje, v brazde,

kjer živa in mrtva

se nemo hahlja.

Angel