Hodim in molčim.

Upam,da se čuti magnitudo misli pod mojimi stopali,da doseže človek skorjo besed s pogledom na korak,da se zazna enormnost odklonitve iz pogleda,ki sledi pticam,komu pa,one napovedujejo svobodo.

Pripeta z ednino mi sedi na ramenih brezoblična gora neobžalovanj,tudi one poklanjajo poglede nebu in krošnjam dreves,ki so blizu,dovolj odmaknjene,da se občutijo kot nezemeljsko.

Vse nedoseženo se zakorenini nekje v pleksusu,občuten kot orgazem je sistem korenin,ki ovija prsi in se vrača h glavi,ki raste in raste preko neba,zakrije ptice in njihov arhetip ter ideja o krošnjah se vrača pod zemljo k njihovemu nastanku. Hodim in molčim,toplo ugnezdena v svojem naslonjaču.

Ava