Leži predana in se ozira vame.

V zanosu popja, nerojeni cvet.

Prepušča se kot vedno, gola spet,

drhti in pričakuje, vdana zame.

Pogladim jo, še skoraj nerojeno.

V njej jin in jang pečatita stvarjenje,

sta smrt kot konec in njeno življenje

predano mi, poklonjeno, vzneseno.

Kako bi verze vpletal ji v láse,

kako ji spletel kitico vseh kit?

Kako naredil zanjo bi, ne zase,

iz teme porojeni prvi svit?

Kako bi ji drsel preko ramen,

čez prsi snežno bele golobice?

Kako bi ji izklésal mlado lice?

Kako bi vtisnil vanjo svoj emblem?.

Potem, vse mimo bo nekoč, nared.

In končno mlada žena tiho vstane,

pomaha komaj, kakor iz omame

in napoti se v virtualni svet.

Brezinbor