Mrzli prsti zime
da mrmraš pred sebe
zebe
zebe
brez sanj in nogavic
ker si ostal brez lune
duše iz sladkorne pene
V votlih očeh poči žilica
posušene ustnice zakrvavijo
besede
sekunde tečejo kot tedni
iz potoka
prezeblega psa
se valijo pare
in sonce ždi na nebu
kot mrtev disk
Oveš se
to je tvoj Grozni
Pekel
žabica vesolja
in hodiš
hodiš po hodniku
bele luči
kjer čas ne teče
skozi skorjo ledu
ki je uklenila srce
Tako goriš
za nevidno pregrado
otrplih prstov
žarečih oči
kjer življenja ni
ne smrti
ki si jo za hip ukanil
Lepa topla pesem..
Lep pozdrav
Blanka, hvala za komentar, meni se pesem zdi bolj bridka izkušnja. Bom napisal eno toplejšo.
Se beremo!
Lp, m
kjer življenja ni
ne smrti
... ko se odgovori pojavljajo pred vprašanji ...
Miko, tudi v teh hladni časih je zapis kar pravšnji, bo pa kmalu topleje - na splošno.
Lep dan, Stojan
Miko, napiši eno toplejšo ...
Zdravo, Stojan, hvala za komentar in lep dan tudi tebi.
Damjana, ta je precej peklenska, pride kaj bolj umirjenega.
Hvala za odziv.
Lp, m
In vendar je treba opaziti (zapisati), četudi med belimi zidovi, po ukanjeni smrti, da obstaja tudi življenje ... čestitke,
lp, Ana
Zdravo, Ana. Ja, dokler je življenje je upanje. Zato noben pekel ni dokončen. Človek po dolgi nespečnosti lahko pride v tako stanje.
Hvala za izbor.
Lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!