Zapletam v zlate se plamene,
vodijo me vse do tal.
Z bujno željo plazim se
po tvojem nežnem vratu.

Nežen, kot prvi pomladni dan !

Prispem do tvojih mehkih ustnic,
lahko obstal bi cel dan.
Obudijo mi spomine na mladost,
ko prvič zagledal dekleta sem cveteti.
In ne razumem:
sveta, govoric, niti ljubezni.

Spustim se po planoti,
čez tvoja lica, kjer mir je gospodar.
Med hojo, tih glas mi šepeta,
zgodbe tvoje  lepote,
ob meni pa potoki nekdanjih solz,
časov stiske in samote.

Slišim zvok božansko lepe
srčne melodije,
prispel sem, cijansko jezero,
lepota tvojih oči,
izraz tvoje so moči.

Tvoje oči,
hitro se izgubim v njih.
Poslušam, gledam, čutim,
tvoj nasmeh.

Minuta v sekundi mine !

Začutil sem preobrazbo,
ki ji pravimo veselje.
Hočem odkriti tvojo pot,
drevo tvojega življenja.

V senci
se spet sprašujem:
Sem spet zgrešil?
Te naglo, brezobzirno občudujem?

Tilen Okretic