V čumnati sedim in sonce sije.

Preprost in skoraj trivialen stavek.

Prav takšen prototip za poezije,

ki slej ko prej bi terjal velik davek.

Pa rad bi risal žarke vse drugačne

in lesk novo zapadlega snega

bi nekaj bil posebnega morda,

ujet v sinjine in vrhove svetlozračne.

Samo še tole rad bi dokončal.

Prebil se, kakorkoli že skoz sled,

povil besede v nekakšen red

in na večer pomirjeno zaspal.

A dan se odvija. Celulojdni trak.

Tu, tam zatika se beseda a spet steče.

Polepim perforacije ljubeče,

na platnu animira se junak.

Skoz verze spotikaje ga prebijam.

Pa pade, vstane, pade, se pobira,

v gaz snežno tu in tam se plitvo udira,

ko mu, pajacu, vzmet na hrbtu odvijam.

Proseče skoraj vame se ozira

kot, da bi hotel reči, nehaj že!

Napiši tisti zadnji nori stavek,

končaj že enkrat to, dovolj mi je!

Brezinbor