Bil sem Matejček še, neke pomladi

prišli so v naš kraj brkati cigani

Oče je godrnjal

in sosedje hkrati:

gorje nam, Trzincem,

če bodo ostali!

Pred njimi nas često

svarila je mati:

otroci po gozdu

ne hodite sami!

A nas radovednost

v ta gozd je nevarni

zvabila, da šli smo

prav vsi - cicibani.

No, kmalu šotori

so zrasli pred nami,

in v pisanih capah

pred njimi - cigani.

Oblajal nas njihov

je pes in obstali

otroci na mestu

smo kakor vkopani.

Utišal ga končno

nek čika je stari,

zdaj bližje stopili

smo tej karavani.

Bakrene polti so

in vsi črnolasi

nas gledali čudno

kaj hočemo zdajci.

A v hipu pozornost

je nase privabil

ta pes, ki ga gozdni

je ježek razdražil.

Otroka pod plahto

dojila je mati

in videl sem dojki

lepo jedrnati.

Začaran sem gledal

prizor ta omamni,

kot prvič v življenju,

čeprav sem pri mami

sesal kot dojenček

iz seskov prav takšnih,

a njenih mi prsi

spomin ni ohranil.

Matej Krevs