Skoz pajčevino januarske sivine

prebiram nitke na statvah dežja.

Od žleba in golih vej drobno kaplja,

na platnu ni prostora za modrine,

ki zaljšale bi obok in svod neba.

Iz jutranje turobno blede slike

skušam izluščiti neznane like,

ki hrani domišljija jih morda.

Nič se ne zgane in kot tihožitje

uročena siva debla so in lazi.

Le prvi teloh pred menoj v vazi

je sogovornik nem, edino bitje.

Kaj z dnem bi, ki je sebi celo odveč,

zapisan tam v stoletni koledar?

Vzšel, zašel ne vrne se nikdar.

Smo mi drugačni, smo kaj vredni več?

Brezinbor