V svojem kraljestvu živi

kot bog. Vedno divji

kozorog. Ljubi lepoto

svoje domovine.

Gorske reke in planine.

Na poti v nebeške višine.

Pokončno hodi čez vse

strmine. Pot skozi trnje

in led. A nikoli črnogled.

Lep je lep njegov razgled.

V dolino z srcem zre in

poje. Lep si lep moj

gorski svet.

Na planini kozoroga.

Težko sledi človeška noga.

Bele planike njegove so

igrače. Ko veselo čez

široke prelaze skače.

Vonj encijana najlepše

mu diši. Vedno sliši srce

kaj tiho govori. A duša

veselo poje. Rad imam

ljudi. Ljubim planinko

naj cveti. Ko na vsaki

poti ptica pesem žvrgoli.

Kozorog rad ima zabave.

Brez njega ni nobene

žurke prave. Njegovo

pesem poje vsaka

gorska roža. Ko mrzel

veter strune kitare boža.

V višavi in kraljestvu

kozoroga.

Poje zdaj se pesem zlata.

Na prelazu čez gorska

vrata. Igrajte encijani

pesmi mojstrov. Jokajte

kitare in pojte vse planike.

Pesmi lepe, tihe.

Slovenske pesmi naše

srčne in velike. 

Blanka Drnovšek