Skale navpično korakajo iz prepadov.
Skozi odprte strope kleti streljajo
šipkovi trni naravnost med obrvi.

Trave počepajo v zasukih burje,
dupla žvižgajo s prepihi in
midva se pogrezava v blazine iz zeli.

Misliva na medvedje stopinje,
na srnin skok čez močvirje,
na prihodnost po preteklosti.

Kotaleči kamen, krhlika, kanjin krik
naju šele prikličejo v zdaj.
Zasukava se v rdeč odsev, v privid,
ko sonce pada med morje in Triglav.

Čas se zgošča nad gladino.
Čezenj se skloniva in pobereva
vsak svoje koprive.

Potem miže tečeva,
tečeva vse hitreje iz teme.

Ana Porenta