Kjer ni dobrote

je tudi sonce mrzko

in nikogar ni

ki bi mogel prestopiti zid

Zaman govoriš

te rože so zate

to cvetje zvezd

ker

vprašanje je umrlo

v somraku bogov

ko ni žival postajala človek

temveč obratno

Zaman se je svetloba

igrala tako ljubko

v prijemu dveh rok

za teboj je ostala zgodovina

z enim samim sporočilom

da življenje mine

in da ne znaš ne ubijati

ker pač lahko

čeprav si med živalmi

otrok moralnega zakona

in so nekoč vse stvari

s posluhom

in upanjem zrle v te

miko