Star gospod,

na glavi brada,

v ustih sluz,

zaprta sluz.

Njegov z leve,

v avtu guma,

brez poguma,

brez parfuma.

Obupana,

ta dva oba,

starejši tam,

v propadli hram.

Začelo,

kje(?),

pri staremu,

pri znanemu,

zlaganemu.

Končalo se,

nikdar,

nekje(?),

ki v mlajšemu

šifro odpre.

Starejši tam,

krvavih ram,

klobuk in brada,

za njim pa......tam.

Za njim pa tam,

tam, tam, drugam,

ki tam neznan,

ki ves zlagan.

A staremu

v večni smeh,

na vseh poteh,

poteh v greh.

Je starec sivi,

v ledjih krivi,

za svoj greh,

peklenski smeh,

imel uteho,

nevidno keho,

režečo keho.

Nek starec tam,

je šel drugam,

na drugi svet,

v svet zaklet,

kjer se smejal,

v svet svetal,

s čevlji, brado,

s šifro mlado.

V tej šifri

strup?

V tej

obup?

Ne, v šifri,

glej,

a se ne smej,

je ta gospod,

prepoln pomot,

imel le senco,

imel esenco, 

za ta svoj smeh,

za greh od vseh,

za greh v ljudeh,

za laž v očeh.

Ta starec v črevljih,

s palico,

je romal v svet,

iskal vodo,

iskal je sina,

ki v vodo

je padel,

kot v zemljo.

Je šifro imel,

malo vesel,

te leve sence,

te desne sence,

ki tam, tam, tam,

je z njim drugam.

Sta šla po vodo,

opravljena v modo,

z roko v posodo,

z neko zablodo.

Sta se smejala,

saj ni greh,

nista jokala

na potih teh.

Ta šifra,

ki je smešna bla,

za starega

in za oba,

je šifra,

ki je ne odpreš,

če k sinu v vodico ne greš.

V žalnih dneh,

ko jok je greh,

je bil gospod,

je šel na pot,

v drugi svet,

na glavi brada,

v srcu nada,

saj ni greh.

Angel