Ne moreva mimo tega. Kakor zakleto.

Modrino pijeva v sončnih kupah.

Poslednji sneg decembra zaljša sliko.

Tam doli, vidiš, ti pokažem, je leglo zla

v meglo zavito.

Visoko sva. Pred nama raj, planine.

Tišina komaj slišna trepeta

a spodaj tam, kako srhljivo,

je tisto kar ubija. Leglo zla.

Ni mesto krivo, ne ljudje,

ki polni vcepljene melanholije

brezciljno tavajo, kot vrč po vodo

dokler se ne ubije.

Jaz vem, ti veš, morda še kdo,

da kakor zdaj je več ne gre.

Saj nismo kode, smo ljudje.

Zastrupljeni, ponižani, razžaljeni

in razdvojeni.

In ne le to!

Predvsem tako zelo užaloščeni!

Ni mar besed nam, praporov, zastav,

ni mar za plehke nam in plastične kulise.

Vse je le laž, potemkinova vas,

bleščeč naslov natisnjen v časopise.

Tam nad obzorjem, vidiš, spet žari.

Jaz pač verjamem v novo vstajenje.

Verjamem vate, vase, v ljudi,

verjamem predvsem v Življenje.

Brezinbor