Baje, da se z višine vidi bolje?

Od daleč so drevesa že gozdovi,

neznatne hišice postajajo gradovi,

strnišče osata polno, žitno polje.

Na števcu let že listam desetletja.

Oziram se nazaj na prašne ceste:

križišča, kažipoti in sence zveste

me spremljajo tja v nova doživetja.

Daljica v meni premica postaja.

Ta A in B sta kakor nočna mora

in dneva novega je zmaga zora ...

Ej, še en dan, ni konec še, ni kraja!

Spremenil ne bi nič in ne dodal,

ko stal bi spet na tisti točki A.

Morda napravil prostor bi za dva,

povezal culo in odpotoval.

Razmišljam, da spremenil bi le eno.

Ko most na poti bil bi za menoj

se ne bi ozrl nanj in, oh, postoj!

bilo nesmiselno bi in zgrešeno.

Brezinbor