Ukradli so mi sanje,
zdaj več sanjati ne znam,
spet živim, kot sem živela,
pusti, sivi vsakdan.
Izginili so vsi obrazi,
dotik, besede in njih smeh,
komaj kdo še opazi,
srce, ki nosim ga v dlaneh,
in ki skrivaj v samoti joče,
toči grenke solze,
tako zelo k njemu hoče,
vendar ljubiti ga ne sme.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ela dolšak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!