Ti, ki verjameš
in
jaz, ki ne,
da njegove dobrodušne sani prenesejo težo daril za celoten planet - v eni sami noči?
Tista iz Müllerja?
In ta njegov Rudolf iz Laponske?!
Se kdo sploh kdaj vpraša koliko skodelic mleka mora revež spiti v tem večeru - vsako leto, ob uri, ki nikoli ni točna.
Vse stori,
vse obdari,
in
izginja
mimo Bele zvezde in srebrne Repatice za tisočero jasli in koščke sreče pošlje še v Betlehem.
V večni gaj - prav vsako leto vzleta brez kril -
in
z
oprtàno kepo dlak
okoli ust.

Ko so zjutraj ga našlí, ni bilo temè - nikoli zares je ni bilo - bili so odtenki noči, ki so na plašču skrivali svetlikajočo pokrajino lučk - 

in pod dišečimi iglicami
z isto
krvjo na obrazu -
ni več nosil
brade.

Jernej Jager