Nihče ni nič kriv,

 a vsega je kriva 

BEDA!

Prav bedno sem se počutil

minule noči,

ko sem pljuval na

pomečkano blazino.

Spal sem na tleh.

Pižame nisem zamenjal že

2 tedna.

Ogabno je smrdela

po znoju starega konja.

Spal sem nag,

konjev ne maram.

Na uro nisem gledal,

saj je vsako uro

minilo "cirka" 59 minut,

jaz pa sem se slinil in hrkal.

Skoraj sem že vstal iz preranega

divana,

ko je na telefonu

zazvonilo.

Pisalo je: FANTOM!

Zazvonilo.

Zvonilo,

a nič se ni zgodilo.

Fantom je bil v megli

sredi jasnega opoldneva.

Bil je plešast

s rdečkastimi kodri na 

glavi.

Bil je fantom,

ki mu je v glavi zazvonilo.

Pisalo je: BEDAK!

Ni ga bilo

v rezervatu,

na predavanjih,

na zabavah,

med gradnjo,

nikjer,

jaz pa sem rekel:

Spet tisti bedak,

po imenu: (.....),

on pa je odložil telefon

v moji roki,

v mojih pljunkih,

v mojem vlaku sinočnjega

veselja,

ko sem po naključju

z njegovo roko

poklical številko,

ki je ni bilo.

On pa je z mojim jezikom,

mojo glavo

in mojimi rokami

naredil bedno potezo.

Poznala se je na mojem telesu

kot fantomsko število,

podobno resnemu smehu,

blagemu grehu

in jutranjem spancu,

a bil sem popolnoma buden.

Bil sem popolni

FANTOM.

Angel