Kmetija sameva. Gozd se dotika pozabljenega dvorišča. V hlevu

odmevi vonja živine.

Paglavci ležerno plavajo na muljastem zelenilu

vodnjaka. Delčke dedkovega tobaka so ptice že davno znosile v svoja gnezda.

Miške pa so ponosne na novo bivališče. Dežne kapljice so trstiko s stropa

preselile na tla.

Vnuki, zaprti v teh karantenskih časih v malih stanovanjih, na družabnih

omrežjih pljuvajo po politiki, ki jim je onemogočila gibanje po naravi ...

Gledam kmetijo;

nostalgija pozabe

vodi v norijo.

Stojan Knez