STISNE ME V ŽELODCU
Zadržano hlipanje ji
nepričakovano razpre čeljusti,
razpara zrak
in prežene ptice.
Sesede se
v sunke joka,
ki ji enakomerno
stresajo ramena.
Obraz je v krču, razmočen,
v rokav briše šmrklje.
Oči začnejo peči,
ni več solz.
Ni več rok,
ki bi se jo oklepale .
Nastane ledena tišina,
ki visi z vej.
Postaja neznosna.
Razpraska jo.
Pobere ostanke.
Vrže jih v reko.
Ledena tišina visi z vej... razpraska jo... a najbrž ostaja.
Tako živimo, da preživimo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 18. 12. 2021 ob 12:43
- Prebrano 281 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 8.02
- Število ocen: 1