V ranem jutru trka mraz

in kaže zóbe na bleščečem snegu.

Morala zakuriti bi peč,

a jaz sedim in diham v času.

Čas stoji – mogočen, neomajen.

Mi v njem smo tukaj, zdaj, v tem.

Smeji se nam, ko rečemo, da teče;

Mi tečemo, drvimo... izgubljeni.

Naše bitje v vesolju časa

razmečemo po urah dneva;

pozabimo, da čas je za življenje.

Čas je vedno tu – kot dobri starši.

Otroci urimo posluh telesa,

da prede kakor maček v objemu časa.

Nada